O dialogu na splošno, predvsem pa o dialogu med mladimi, se v zadnjem času ogromno govori. Želi se ga spodbujati in ustvarjati možnosti ter dogodke, kjer bi se mladi lahko pogovarjali o ključnih, polemičnih temah.
Redko kdaj pa se kdo vpraša, zakaj se mladi ne vključujejo bolj aktivno v dialog oziroma, kaj so njihove ovire, prepreke. Še manjkrat pa se o tem vpraša mlade. V okviru projekta Težke teme sem zato mlade, stare med 15 in 29 let, vprašala:
- kako sami dojemajo dialog in izražanje mnenj,
- kaj jim pri vključevanju v dialoški proces predstavlja oviro,
- kaj bi jim olajšalo dialog, zlasti z ljudmi povsem nasprotnih pogledov,
- ter kakšno mnenje menijo, da imajo o tem njihovi sovrstniki.
Z njimi so bili opravljeni t. i. intervjuji o problemu. V ospredje so prišle teme, kot so anonimnost, samozavest, motivacija za dialog ter vpliv družbenih omrežij in okolja.
Rezultati so postali vsebinska in strukturna podlaga za nadaljnje dogodke in delavnice, predvsem pa so omogočili širše in globlje razumevanje odnosa mladih do dialoga. V nadaljevanju navajam nekaj spoznanj, ki so me presenetila.
Dialog: več kot samo pogovor
Večina vprašanih mladih dialog vidi kot pomembno orodje za izmenjavo mnenj, spoznavanje različnih pogledov in razbijanje stereotipov, vendar pa izpostavljajo pogosto splošno indiferentnost študentov in mladih v poklicih. Večina sklepa, da ta izhaja iz pomanjkanja občutka varnosti v družini, skupnosti in družbi.
Vendar pa so mnenja, da je indiferentnost bolj površinska in da v resnici za to generacijo uspešen dialog pomeni, da obe strani dosežeta nek kompromis, da je prisotno medsebojno spoštovanje in mogoče celo razumevanje drugačnih stališč ter da dialog ni le sredstvo za izmenjavo informacij, ampak predvsem priložnost za osebnostno rast, razbijanje stereotipov in gradnjo prijateljstev.
Štirje glavni izzivi
V pogovoru z vprašanimi je bilo največ časa namenjenega izzivom pri vključevanju v dialog. Teh je ogromno, najpogosteje pa so bili na tak ali drugačen način omenjeni štirje: strah pred izpostavitvijo, pomanjkanje samozavesti, anonimnost ter nepoznano in večkrat nevarno okolje.
- Strah pred izpostavitvijo so kot generalni problem naslovili vsi vprašani, kot razlog nastanka te ovire pa so navedli predvsem strah pred (ob)sodbo, nerazumevanjem ali potencialnim konfliktom. Zdelo se jim je, da se mladim večkrat “ne splača” izpostaviti, saj so mnenja, da ne morejo ničesar zares spremeniti, s tem ko se izpostavijo, pa tvegajo napade na osebno integriteto in dopustijo možnost, da bi imeli narobe.
Eden izmed vprašanih je to povezal z vzgojo po načelu prav-narobe: v šoli dvigneš roko in moraš povedati prav, če ne poveš prav, oziroma če ne poveš tistega, kar želi učitelj slišati, naletiš na negativen odziv. Posledično to lahko pripelje do odločitve posameznika, da ne bo več dvigoval roke (se izpostavljal). S tem bo izključil verjetnost, da bi bilo povedano napačno. V strokovni literaturi ta fenomen imenujejo “strah pred napako”, ki se v dialogu kaže predvsem kot pritisk, da mora imeti mlada oseba dokončno “pravo” mnenje, kar zmanjšuje odprtost in spontanost dialoga.
- Mladi so tako večkrat raje tiho in le poslušajo, kar pa ima močno povezavo tudi s pomanjkanjem samozavesti, kar so vprašani prav tako izpostavili kot precej velik problem. Nekateri menijo, da o neki temi (ali pa celo na splošno) nimajo dovolj znanja, da bi prispevali k razpravi, zato raje poslušajo oziroma, če jih nekdo direktno naslovi, večkrat prevzamejo mnenje nekoga z bolj dodelanimi prepričanji ali pa se skrijejo za indiferentnostjo.
- Vprašani so se glede anonimnosti v dialogu opredelili različno, marsikdo pa je naslovil dvojni obraz le-te. Medtem ko anonimnost lahko poveča pripravljenost za izražanje in zmanjša pritisk strahu pred napako, pa lahko povzroči tudi neodgovorno vedenje in zmanjša občutek osebne odgovornosti. Poleg tega so bili vprašani večinsko mnenja, da anonimnost zmanjšuje moč vpliva na družbo, saj da ima anonimno mnenje manj teže in se ga jemlje manj resno. Predvsem v dobi družbenih omrežij pa so vprašani mladi povedali, da marsikdaj pogrešajo osebni stik in človeški odnos, ki ga anonimnost zmanjšuje.
- Sami se raje vključujejo v pogovore, kjer so jim sogovorniki poznani, kjer imajo občutek varnega prostora in se čutijo spoštovane. Skorajda vsi pa so izpostavili željo po tem, da bi bili slišani. Da jih sogovorniki ne prekinjajo in predvsem da ne razvrednotijo njihovega mnenja in doprinosa k dialogu.
Kdaj se mladi sploh vključijo v pogovor?
Kot posledica zgoraj naštetih (ter drugih) izzivov, so mladi precej “izbirčni”, ko pride do samega dialoškega procesa. Predvsem se udejstvujejo pri temah, ki se jim zdijo zanimive, pomembne in na tak ali drugačen način blizu.
Večina izmed vprašanih se pred izoblikovanjem mnenja o določeni temi izobrazi – preko knjig, videoposnetkov, podkastov, postavljanja vprašanj prijateljem in družinskim članom. Nikakor ne želijo v dialog vstopati nepripravljeni ali s premalo informacijami. Večini celoten proces precej olajša, če je v dialog vključen nekdo, ki lahko začne pogovor in da neke oporne točke, na katere se lahko sami naslonijo.
Intervjuvanci so poudarili tudi pomembnost časa, lokacije in števila ljudi, saj se večina bolj udobno počuti v manjših skupinah (ali v pogovoru ena na ena) ter v okolju, ki je naklonjeno globljim pogovorom.
Socialna omrežja: pomoč ali past?
Na vprašanje, kje pridobivajo največ informacij in preko katerih kanalov poteka največ njihove komunikacije, so skoraj vsi vprašani odgovorili, da so to socialna omrežja. Vseeno pa opažajo tudi njihove slabe strani. Čeprav omogočajo dostop do informacij in možnosti izražanja mnenj, je to pogosto v anonimni ali površinski obliki, predvsem pa marsikdaj spodbujajo primerjanje z drugimi, kar lahko vodi v občutek manjvrednosti in povečane pasivnosti.
Eden izmed vprašanih je komentiral, da veliko posluša podkaste in razne videoposnetke, vendar pa “Instagram in socialna omrežja niso tista, kjer iščem resen dialog”. Vprašani mladi se za resnejše tematike raje poslužujejo Youtube posnetkov, podkastov, branja (poljudno) strokovnih člankov ter pogovorov s prijatelji.
Kako izboljšati svoje dialoške sposobnosti?
Skoraj vsi vprašani so izrazili željo po izboljšavi lastnih dialoških sposobnosti ter izpostavili nekaj načinov, ki bi jim pri tem pomagali. Izrazili so željo po tehničnem izpopolnjevanju preko izobraževanj o retoriki in oblikovanju kakovostnih argumentov ter treningov veščin, kot so asertivna komunikacija, reševanje konfliktov in empatija.
Spodbuditi želijo dialog v manjših, njim varnih skupinah, kjer bi se še dodatno poudarjalo, da je v redu imeti različna mnenja in da je dialog prvotno namenjen učenju drug od drugega ter drug o drugem.
Večina vprašanih bi se udeležila motivacijskih dogodkov z osebnim pristopom in prijetnim vzdušjem. Kot primer so navedli manj formalne večere pogovorov, kjer ni strahu pred posledicami drugačnega mnenja, ali dialoške dogodke z vnaprej pripravljenimi in znanimi temami (predhodno znane oporne točke in vprašanja).
Ko dialog postane resničen
Zgornje ugotovitve tako ali drugače kažejo na proces polarizacije, ki se dogaja v naši družbi. Pri izvedbi dialoških delavnic in dogodkov znotraj projekta Težke teme so bile naslovljene marsikatere zgornje ugotovitve z vključevanjem in predstavitvijo relevantnih tematik ter predvsem s samo strukturo dogodkov.
Dosedanje izkušnje projekta potrjujejo ugotovitve teh intervjujev – da mladi želijo sodelovati v dialogu, če jim le ponudimo varen prostor, kjer so njihova mnenja zaželena, slišana in spoštovana. Zato je ključno, da jih vključimo v družbene razprave kot enakovredne sogovornike in jim omogočimo, da tako v vsakdanjem življenju kot v širši družbi pustijo sled.
Klara Klobučar
